Avtoshow
Foto seanse
Potovanja
Ostali dogodki

Vikend "divje jage" z BMW e30 325iX

 

V petek smo našega iX polno natovorili in okoli 15. ure pričeli z vožnjo. Reclacija NM-Kočevje, preko Baze 20, Žage Rog,...

 

Snega k pr' norcih, cesta splužena a zasnežena, namesto ograje na vsako stran dober meter napluženega snega...

Kot vrhunec tega dela poti velja omeniti trenutek ko smo dohiteli nekega Audija A4 Quattro, kateri je kmalu pognal "na polno". 

 

"Aaaa, mene ne bo noben j****!"  sem si rekel in se mu prilepil na odbijač. Na prelazu se je možakar športno umaknil, mi pa smo odbrzeli dalje proti Kočevju.
Od tam dalje, po cesti, preko Poloma do Žvič od koder je bil v planu vzpon na Sv. Ano in nato spust v Ribnico. 

 

 

"Podvig" tokrat ni uspel, saj gozdne poti v tistem predelu niso splužene, pol metra snega (+stara trda a predirajoča se podlaga) pa vseeno predstavljajo preveliko oviro. Še en hladen tuš smo doživeli v Grčaricah, kjer cesta proti Glažuti in dalje proti Loškemu potoku prav tako ni bila plužena, zato smo ubrali alternativno varianto, ki pelje iz Sodražice direktno v Loški Potok.
Široka, dokaj pregledna cesta, z enim lepo zasneženim odsekom... "Pune hkle" in že smo bili v civilizaciji... Odsek Retje-Stari trg pri Ložu, ponovno fantastičen.

Sledil je odsek Kozarišče-Mašun (cca. 22 km). Popolna samota in labirint gozdnih cest v katerem smo se izgubljali/obračali/tuhtali ob iskanju prave poti na Mašun (odcep smo sicer našli a cesta ponovno ni bila plužena). Po kar nekaj poiskusil, smo obupali in se rahlo razočarani obrnili proti Kozarišču.

 

 Kake posebne sopare tisti večer ni bilo, zato smo v neki zapuščeni drvarnici pripravili prenočišče ter se lotili kurjenja in priprave hrane. Na tem mestu moram pohvaliti in se zahvaliti pobudniku/organizatorju tokratne ture,Primožu Š., ki je poskrbel za vse jestvine in tekočine katere smo tekom celotnega izleta pridno konzumirali še član društva LSC-Unique Primož S., moja malenkost in seveda naše ultimativno vozilo.


V tisti šupi (prej imenovani drvarnici) se je našlo tudi nekaj suhih polen, katera so lepo zagorela in kmalu je bilo toliko ognja, da bi lahko vola pekli. A ker smo bili skromni smo si tako privoščili zgolj; 2 kilograma pasje radosti, gorčico, kraški pršut, kisle kumarice, nekaj kajl kruha, 6 različnih Arget, za konec pa še sacher rolado. Ob tem smo razdrli nekaj moških o tem, onem in nenazadnje tudi o tistem ter šli v mižule.

 

 Primoža S. je zaradi tistih nekaj porabljenih drv pekla vest, zato se je odločil da med spanjem nažaga vsaj toliko drv kot smo jih porabili. Začel je sicer s takšnim tempom, da sem bil kmalu v strahu kako se bom zjutraj prebil ven iz drvarnice, a sem se vseeno vdal v usodo ter zaspal. Ob 8.30 mi je v spalki postalo tako vroče, da sem pač moral tudi jaz vstati v prijetno sveže jutro pri -10°C (drv pa na srečo ravno toliko kot smo jih pustili). Tovariša žal nista bila te sreče in sta vsak po svoje prebila mrzlo zimsko noč.


Ok, naj bo tu dovolj teh "pravljic in povesti" in se vrnimo nazaj k bistvu te teme... Takoj po začektu vožnje že prvi šok. Zadnja desna ter prednja leva (sicer nekoliko manj) popolnoma na tleh. Da smo prišli do rezerve je bilo potrebno preložiti par kubikov robe, nato pa hitro na črpalko. 

 

 Takoj se je pokazalo da je zadnja desna pnevmatika predrta. Z nekaj iskanja in čakanja smo le naleteli na prijaznega vulkanizerja, kateri je zadeve vsaj zasilno saniral (namestili pnevmatiko identičnih dimenzij, Fedima pa bo morala na popravilo). Seveda nadomestek ni bil na ravni naših Fedim, a vsaj modelno ime je zbujalo optimizem (SnowPro, si moraš mislit)...

 

Odlično je služila svojemu namenu, vse do trenutka ko sva se z Primožem Š. zagledala v neko idilično osamljeno, zasneženo, podeželsko cestico. GO PRO on, ignition ON in "pune hkle". Čeprav sem tokrat sedel na sovozniškem sedežu, je bilo res užitek spremljati dogajanje. No, čisto na koncu, v zadnjem ovinku pred vasjo, pa se je zapletlo. Vstopna hitrost relativno velika, a je bil prehod preko potoka za kakih 30 cm preozek. "Nova pnevmatika" je tako zdržala vsega skupaj 1 uro, seveda pa pri takšnem udarcu ni šlo brez krivljenja plemenitega BBS-ovega aluminija ter na žalost tudi zadnje desne roke.


Video vključuje tudi del opisan v zadnjem odstavku.


Povsem razumljivo je da ti takšen pripetljaj vzame nekaj veselja, a puške še vedno nismo vrgli v koruzo. Ponovno premontaža pnevmatik in vožnja v "safe mode". Avanture pa vseeno ni bilo konec.

Kot je na takšnih turah v navadi navežemo stike tudi z lokalnim prebivalstvom. Včasih naletimo na začudene poglede (sej veste, BMW in sneg pa take fore), občasno kakšno neodobravanje, pogosto pa tudi na kakega BMW-jaša. No, takole je bilo tokrat...


Stric (v nadaljevanju S): "Kuga je tu, 1.8?".
iX team (v nadaljevanju iX): "Ne ne, je kar 2.5!"
S: "Ou, pi***, tu pa je mašina, ne! Ja pa tu grej po snejgi?"
iX: "O, gre gre!"
S: " Ja kaku pa tu? Jest sem mau učas takšnga, pa so bli pozim kr problejmi!"
iX: "No ja, tale je 4x4..."
S: "U madoniš, pol pa ja. Tu pa mora jet, ja! Ma, sej jest bi spejt mu kej takšnga, pa sem mogu ženski na hitro Golfa kupt... Bom zdej zdej enga nabavu, k mam poun kufr teh jajc od VW-ja. Mora bt pa tu xdrajv, obvejznu, k tle pr ns vidte da so zime ku*b*!"
iX: smo samo pokimali...
S: "Ja kuga, vi bi radi šli ke prot Glažuti, ne? Sej cejsta nej splužena, vs bom pa jest s traktorjem zapelu, k z avtm to ne bo šlu..."


Skupaj smo se tako zapeljali do garaže iz katere je kmalu pripeljal THE STROJ. Leto dni stara zadeva, z zadnjimi kolesi višine mene... John Deere z ne vem koliko KM-ji, avtomatskim menjalnikom, modernim hidravličnim snežnim plugom spredaj, zadaj posipalnik, kabina pa skoraj kot v letalu. Komaj smo se trije stlačili notri, saj je delovno okolje namenjeno predvsem vozniku. Ko smo začeli plužiti več kot pol metra snega in se prebijati skozi meter in več visoke zamete, ob tem pa je hitrost komaj kaj zanihala (okoli 15 km/h), se mi je samo sladko smejalo.

 

Plug zapne ob tla, privzdvigne pol poleg gore snega še pol kubika peska, a posadka tega praktično sploh ne zazna.  "Račun" smo poravnali v lokalni valuti (steklenica odličnega Frančiškanerja), se lepo zahvalili ter odšli nazaj proti domu.

Vožnja z "invalidom" res ni bila užitkarska, saj je zadek veselo poplesaval tudi pri vožnji naravnost. Občutek kot bi vozil jadrnico, ne pa naš bolid. Še nekoliko težje mi je bilo pri povratku skozi Kočevski Rog, saj so v času naše odsotnosti splužili (brez posipanja in z nekaj cm snežne podlage) nekaj mikavnih odsekov gozdnih cest, ki pa smo jih za enkrat pustili pri miru...

Zadeve bomo sanirali in takrat se ponovno oglasimo s kakšno novico/reportažo. Do takrat pa uživajte v zimskih radostih in srečno!

Pejo

Da bi izboljšali uporabniško izkušnjo na naši spletni strani uporabljamo piškotke. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotkov na spletni strani.