Avtoshow
Foto seanse
Potovanja
Ostali dogodki

Gremo mi po svoje - Letna tura avtokluba LCS-Unique team

Čas je že bil, da zapustimo naše garaže in iz prahu ter maščobe preskočimo v drugo okolje. Drugi vikend letošnjega septembra, je bil kot narisan za tovrstna potepanja, zato z odhodom nismo oklevali.

Preko Ljubljane, mimo Kranja in Jesenic, smo se s 4-imi avtomobili prvi dan pripeljali do Gozd Martuljka. Kot pravi lovci smo se fantje žrtvovali in odšli naokoli raziskati teren, oz. če povem po pravici... Punce so nas poslale v trgovino, mi pa smo zavili v gostilno. Seveda, tudi v trgovino smo šli, a prioriteta je bila nedvomno drugje. Pred nami je bil še dolg in naporen vikend, zato smo se kmalu vrnili v Garni hotel Rute, kjer smo bili tisti dan nastanjeni (lično in na novo urejen hotel).

Zjutraj smo nadaljevali turo preko Kranjske Gore, do Trbiža in nato preko Ljubelja proti Mangartskemu sedlu. Tam gori, na 2050 metrih nadmorske višine, se konča naša najvišja asfaltirana cesta.

 

Nekateri smo bili odločeni da gremo še višje, zato smo si za cilj zastavili Mangart. Ekipa je delovala po principu: »Ooo, mi radi tečemo v hrib, a sapa nam ne da!«, zato smo kmalu obrnili. Prav preklemansko redek zrak je bil tisti dan tam gor in res ni šlo višje.

 


Ob vožnji v dolino smo lahko spremljali za ta letni čas, zelo nenavaden pojav-meglo v pasovih. Zelo neugodna zadeva, vam povem. Za tiste pred menoj ne, za tiste zadaj pa. Tesnilne obročke na ventilih bo potrebno zamenjati in bo takoj razlog manj za objavo prometnih informacij na vaši priljubljeni radijski postaji.

 

Popoldne nas je sprejela Rozi. Tam v Bovcu ima gospa svoje apartmaje in čeprav je bila gostoljubna smo se od nje hitro poslovili (za kratek čas), saj nas je čakal osrednji dogodek ture-rafting na Soči.

 

Tri ure trajajoča pustolovščina, pod vodstvom fantov iz podjetja Aktivni Planet, je minila kot bi trenil. Osvežujoča temperatura vode (cca. 10-12°C), pravšnja mera adrenalina ter kopica smeha in zabave. To je to!


Čolna nam, navkljub poizkusom (glej naslednjo fotografijo) ni uspelo preluknjati. Kaj pa obljubljajo gajbo piva, ob uspešnem predrtju?! :)

Na preiskušnji so se odlično odrezale tudi naše GO PRO kamere (podjetje: Enaintrideset), katere smo imeli nameščeni na dveh čeladah. Suvereno so opravile svoje delo in ostale na svojih mestih celo pri skokih v vodo iz 9-ih metrov višine.


 

Po vsem tem je zvečer pritisnila huda lakota. Optimistično smo zakorakali v osrednjo bovško gostilno, a so nas streznili s čakalno dobo 1,5 ure. Za nameček smo potem še v 4-ih različnih gostilnah ugotavljali da bomo povsod deležni enake usode, tako da ni preostalo drugega kot da se usedemo in počakamo. Je šlo pa zato toliko bolj v slast…
Vstali smo v lep nedeljski dan, katerega je bilo potrebno izkoristiti. »Ta zagrete« sem prepričal da si od blizu ogledamo slap Boka, a se je izbira lažje poti, kot po navadi, izkazala za daljšo. Za nameček pa tudi do slapu nismo prišli… Ah, ja.

 

Smo se pa tisti dan uspešno povzpeli (15 minut hoje :) ) in prijetno ohladili na izviru Soče. Sledil je ekstremno počasen vzpon na Vršič (voznica z »malo lima, malo žice, evo ti Opel-ice« je vozila s tempom v katerem so pred leti po Sloveniji prevažali uparjalnik za Jedrsko elektrarno Krško) in spust na gorenjsko stran ter nadaljevanje proti domu.

Naj se na koncu, v imenu celotne ekipe, zahvalim vsem sponzorjem: PERIMUND TEMNENJE STEKEL, TUNERC, SUPERSTRELA - LED OSVETLITEV, GUME GORENC IN ROLIMEA, ki so nam omogočili izlet ter vsem dobrim ljudem, ki so nas sprejeli in prenašali na tej turi. See ya!

PEJO

 

 

Da bi izboljšali uporabniško izkušnjo na naši spletni strani uporabljamo piškotke. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotkov na spletni strani.